Koroška Bela.
Koroška Bela.
Koroška Bela - stari del vasi danes.
Koroška Bela spada v Krajevno skupnost Slovenski Javornik - Koroška Bela, le ta pa v Občino Jesenice. Kraj leži na sončni strani Karavank na območju, kjer se Radovljiška ravnina, ki ji večkrat rečemo kar "Dežela", zoži v Gornjesavsko dolino, ki jo imenujemo kar "Dolina". Koroška Bela, ki leži na nadmorski višini 609 metrov, je stisnjena v dolini ob potoku Bela med Malnežem in Obešenkom na vzhodu ter Alničami in Strano na severozahodu. Na severu dolino zapira Belščica v Karavankah, na jugu pa Belsko polje in reka Sava. Prav tako kot vršaci pa Koroško Belo omejujejo tudi potoki: na vzhodu potok Bela, ki izvira med Potoško in Olipovo planino pod Belščico, na zahodu pa potok Javornik, ki priteče iz Javorniškega Rovta. Pozimi, ko v dolini že zelo zgodaj zaide sonce za greben visoke Mežakle, je Koroška Bela še pozno v popoldanskem času obsijana s soncem.
Koroška Bela danes.
O tem kako je Koroška Bela dobila ime lahko le ugibamo. Po imenih in priimkih sodeč je bilo prebivalstvo v večini slovensko. Vse od najstarejših omemb je pridevek "Koroška" služil le za to, da so jo razlikovali od Bohinjske Bele. Na Koroški Beli ljudje še vedno uporabljajo stara ledinska imena, od katerih so nekatera že skoraj pozabljena: Razpotje (križišče med Cankarjevo in Koroško cesto), Na vas (v centru vasi pri frizerju Novaku), U Bork (pri Štiblniku preko mostu v Hrastnik), U Rebr (predel nad cerkvijo), Pod cerkvijo (nekaj hiš pod cerkvijo), Na Kokrc (predel nad Škantom, kjer pot zavije proti Kresu, pobočje Alničja), Na zevnkh (najbolj oddaljen del vasi proti koncu doline med Alničami in Malnežem), Na Ivošah (predel med Krničcami in Vasjo, na levi strani potoka Bela), Na trncah (klanec od Razpotja do Štefančevega znamenja), Za Vrbljam (predel nad cerkvijo ob poti proti Kresu) in za Strano (pobočje hriba Strana). Teh imen je bilo še več, a so šla nekatera v pozabo.
Kraj ima zelo dolgo zgodovino. Na najstarejše čase, ki jih danes imenujemo po materialih iz katerih je takrat človek izdeloval orodje in orožje (kamen, baker, bron in železo), spominjajo nekateri predmeti, ki so jih arheologi našli na tem področju. Kamnita orodja so našli na savski terasi med Koroško Belo in Potoki. To so primitivna orodja, odbitki in kresila iz trdnih vulkanskih kamenin oziroma kremena. Najstarejše najdbe izvirajo iz časa prehoda mlajše kamene dobe v bakreno dobo (3. ali 4. tisočletje pred n.š.). Kljub temu, da je naša dolina znana po železovi rudi, pa je najdb iz železne dobe zelo malo. V ta čas sodi še vedno ne dovolj raziskani kraj Njivice nad Koroško Belo.
Prvi pisni viri o stalnih naseljencih Koroške Bele izhajajo iz časov prihoda škofov iz Briksna. V tako imenovanem visokem srednjem veku so na območju Bleda prišli do svojih posesti škofje iz Briksna, doma na južnem Tirolskem. To se je zgodilo v 11. stoletju, ko so s petimi darovnicami kralja Henrika II. (zlasti z darovnicami iz let 1004, 1011 in 1040) prišli kraji med obema Savama v okvir blejskega gospostva. O tem času največ preberemo iz urbarjev, v katerih je bilo popisano premoženje z dajatvami, ki so jih morali dajati kmetje svojim gospodarjem. V urbarjih se že davnega leta 1253 omenja, da je bilo na Koroški Beli petnajst kmetij. Te so v fevdalnem sistemu imenovali hube. Prvič se omenja tudi mlin. Iz teh urbarjev vidimo, da je bila Koroška Bela po številu hub takrat največje naselje v blejskem gospostvu in da so se prebivalci večinoma ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Blejski urbar iz leta 1306 pa omenja še en velik "privilegij", ki ga je imela samo Koroška Bela. Podložniki s Koroške Bele so morali poskrbeti za škofa in njegovo spremstvo, kadar je iz Briksna prišel na obisk k blejskemu gospostvu. Takrat je oživela stara tovorniška pot, ki je s Koroške preko Medjega dola peljala na Bled in po kateri so cerkveni dostojanstveniki najhitreje prišli do Bleda, domačini pa so poskrbeli, da je bil ta prehod čim bolj varen.
Tovorništvo preko Medjega dola in preko Stamar je omogočalo domačinom dober zaslužek. Tisti, ki so živeli ob poti, so skrbeli za varnost popotnikov, nekateri pa so se začeli ukvarjati z različnimi dejavnostmi, ki so bile vezane na tovorništvo. To sta bili predvsem obrt in trgovina. Številnih hiš so se zaradi tega oprijela domača hišna imena (na primer: Glažar, Mlinar, Krznar, Kovač, Mostar in Kolar), ki so ostala vse do danes. Večine teh obrti v teh hišah danes ni več...
Z nastankom vasi je bila tesno povezana tudi izgradnja cerkve. Leta 1361 so na zahodnem robu vasi zgradili cerkev v gotskem slogu. 26. aprila so jo posvetili nekdanjima škofoma sv. Ingenuinu in sv. Albuinu iz Briksna. To je bila edina cerkev izven Tirolske, ki je bila posvečena tema dvema škofoma. Škof Albuin naj bi davno pred tem celo prišel po poti preko Medjega dola in Koroške Bele na Bled.
Poleg tlake in dajatev, ki so jih nalagali kmetom, so se začele tudi druge tegobe: epidemije, poplave, potresi in druge nesreče. Ob številnih vojnah, ki so divjale po Evropi, je začela groziti tudi nova nevarnost z vzhoda - Turki. Turki so sicer le redko prodrli do srednje in zahodne Evrope. Ustno izročilo pravi, da so leta 1475 prišli na Koroško Belo. Spustili naj bi se čez Sotesko in Gradišče in po stari rimski poti prišli v vas. Zgodilo se je, da so se konji na razmočenem travniku na kraju, ki mu domačini rečemo na Ivošah pogreznili v ilovico, tako da Turki niso mogli naprej. Še posebej so se prestrašili visokih hribov, zato so še pred potokom Bela obrnili in kar nekaj let je preteklo, da so se spet vrnili. To naj bi bilo leta 1483. Turki so takrat na Koroški Beli poškodovali cerkev in nadaljevali pot v Gornjesavsko dolino.
Na Koroški Beli so v 17. in 18. stoletju poleg svojih kmečkih opravil še vedno opravljali tlako kar osemnajst dni na leto. Spravljali so seno, priravljali drva, kidali sneg, ribali zelje, čistili travnike in drugo. Če so se hoteli izogniti tlaki so morali za vsak dan plačati tri takratne krone. Po številnih vojnah v Evropi, ki so z velikimi dajatvami prizadejale kmete, so se razmere v času avstrijske cesarice Marije Terezije in cesarja Jožeta II. umirile. Uvedla sta vrsto reform, ki so izboljšale položaj kmetov.
Leta 1789 je vas zadela še ena velika nesreča. Po močnem deževju in povodnji (domačini so ji rekli "posipanje") se je zaradi razmočenosti odtrgal del plazu Čikla nad vasjo in zasul velik del vasi. Pod zemljo je ostalo sedeminštirideset hiš in veliko domačinov. Tisti, ki so imeli srečo, da so se rešili, so z leti postavili nove hiše. Ker je bil zasut tudi potok Bela, je v vasi poplavljalo vse do tedaj, dokler potok ni izdolbel nove struge.
Hiša nekdanje občine na Koroški Beli.
Po letu 1849 je prišlo do oblikovanja občin. Uvedli so tudi sodne okraje. Gornjesavska dolina je prišla pod okrajno glavarstvo Radovljica in sodni okraj v Kranjski Gori. Ko je bil leta 1857 objavljen abecedni seznam novih krajevnih občin na Kranjskem, je pod redno številko 156 spadala krajevna občina Koroška Bela (Karnervellach). Z nastankom občin pa so prišle tudi volitve. V manjših občinah z manj kot tisoč prebivalci so izvolili župana in dest odbornikov. Toda volitve le-teh so ponavadi potekale bolj po osebnih poznanstvih, pa tudi po vplivu, ki so ga imeli v domačem kraju. V krajevni občini Koroška Bela v katero so spadala naselja Potoki, Javornik, Javorniški Rovt in Koroška Bela je leta 1869 živelo 931 prebivalcev. Ko je bilo zadnje štetje preivalcev v okviru avstroogrske monarhije, je imela Koroška Bela že 2591 prebivalcev.
Šola na Koroški Beli 1904.
19. stoletje Koroški Beli, Javorniku in Potokom ni prineslo samo nove občine. To je bil čas, ko so otroci dobili novo veliko šolo. Ko so leta 1859 zgradili novo stavbo, sta v njej dobili prostore tako občina kot šola. Leta 1871 je šola postala enorazredna ljudska šola. Na njej so učili naslednje predmete: krščanski nauk, slovenščino, sadjarstvo, matematiko, prirodoznanstvo, zemljepis, zgodovino in petje. Število otrok se je povečevalo zato je šola postala dvorazrednica in občina je morala razmišljati o novi šoli. Leta 1904 so jo zgradili na novi lokaciji ob deželni cesti. Kmalu je postala tri- in štirirazrednica saj se je število učencev povečevalo.
Koroška Bela po bombnem napadu 14. avgusta 1917.
Obrati železarne so delovali izključno za vojne namene, saj je železarna oskrbovala Avstroogrsko z vojaškim materialom. Železarji so bili zato večinoma oproščeni vojaške službe. Tiste domačine, ki so jih vpoklicali na vojsko so poslali v Karpate in Galicijo, kasneje pa na soško fronto. Največ jih je služilo v 17. pešpolku avstroogrske vojske. Kar dvanajst jih je iz Javornika in Koroške Bele za vedno ostalo na fronti.
Domačini pri obnovi Koroške Bele.
Vojna se je "dotaknila" tudi Koroške Bele. Čeprav je bilo vojaško letalstvo šele na začetku razvoja, so italijanska letala kar nekajkrat poletela nad slovensko ozemlje in odvrgla svoje bombe. Eden takih strateških poletov se je zgodil 14. avgusta 1917. Letala so nad Koroško Belo odvrgla zažigalne bombe. Ob tem sta bili dve žrtvi, požar pa je uničil skoraj celo vas. Pogorelo je štiriinštirideset stanovanjskih hiš, gospodarskih poslopij in celo cerkev.
Koroška Bela med obema vojnama.
Po prvi svetovni vojni je Koroška Bela dobila povsem novo podobo, saj so jo morali po požaru povsem obnoviti. Z veliko pomočjo domačina (tudi župana), znanstvenika in politika dr. Mateja Potočnika, ki je pri takratni jugoslovanski vladi v Beogradu priskrbel kredite za obnovo vasi, so lahko domačini svoje podrte in požgane hiše ponovno pozidali, povišali in prekrili z opeko. Kar nekaj let je trajalo, da so hiše in kmetije, ki so še ostale ponovno obnovili. Več let je bilo potrebnih, da so obnovili tudi cerkev. Stolp in streho so po vojni še uspeli obnoviti, ostale poškodbe so morale počakati več desetletij, da so jih odpravili.
Streljanje talcev na Koroški Beli 4.9.1941.
Ko je Slovenijo zasedel nemški okupator je ponemčil imena krajev, ulic, ustanov, društev in celo osebna imena in priimke. Občina Koroška Bela je bila ukinjena, postala je Karnervellach in bila priključena občini Jesenice (Assling). Javornik je postal Jauerburg, Javorniški Rovt Jauerburger Gereuth, Potoki pa Bach. Ljudje so se morali navajati na nemške napise in policijsko uro. Nemci so začeli z aretacijami, z zapiranjem in selitvami družin v Srbijo. Na Koroški Beli in Javorniku so kmalu organizirali Osvobodilno fronto (OF) in oborožen odpor. Teror nad domačini in sodelavci OF je bil iz leta v leto hujši, zato so številni domačini odšli v partizane. Veliko domačinov so zaprli v begunjske in druge zapore ali jih izgnali v nemška koncentracijska in delovna taborišča, pa tudi v Srbijo. Zaradi oboroženega odpora so začeli streljati talce. Tako so 4. septembra 1941 ob pokopališkem zidu na Koroški Beli ustrelili pet talcev, datuma pa se danes spominjamo s krajevnim praznikom. Vojna je zahtevala velik krvni davek. V partizanih je padlo osemdeset krajanov, sedemnajst jih je umrlo v taboriščih, triintrideset pa so jih Nemci ustrelili kot talce.
Koroška Bela v šestdesetih letiha dvajsetega stoletja.
Po drugi svetovni vojni so v jeseniškem okraju Javornik, Koroška Bela in Potoki postale katastrske občine. Leta 1955 pa so ti kraji pripadli občini Jesenice. Čeprav bombandiranje ob koncu vojne Koroške Bele in Slovenskega Javornika ni tako prizadelo kot Jesenice, so se domačini lotili obnove. V prvih letih po vojni so obnovili in zgradili veliko novih hiš, zrasla pa so tudi blokovska naselja. Nekdanje delavske barake so se začele umikati stanovanjskim hišam in blokom. Ob njih so odprli nove trgovine, gostilne in obrtne delavnice, ki so poleg železarne dajale kruh domačinom. Industrializacija in gradnja novih naselij pa je prizadela kmete na Koroški Beli. Zaradi novih železarskih obratov v Trebežu in na Belskem polju so bili ob njive in travnike, zato se je tudi njihova dejavnost zmanjšala.
Gradnja nove jeklarne.
Železarna Jesenice je po drugi svetovni vojni iz leta v leto povečevala svojo proizvodnjo. Na Javorniku so že leta 1949 zgradili valjarno debele pločevine 2400. Zaradi omejenega prostora in predvsem hitrega širjenja novih obratov se je železarna širila na Belsko polje. Tam je leta 1966 začela obratovati vroča valjarna Blooming - Steckel, leta 1974 pa nova hladna valjarna. V osemdesetih letih, ko so na Jesenicah podrli še zadnji plavž na Slovenskem, so na Belskem polju začeli graditi novo elektro jeklarno 2, ki danes predstavlja vodilni obrat železarskega podjetja Acroni.
Po vojni se je število otrok zaradi prihoda novih delavcev v železarno iz leta v leto povečevalo. Leta 1958 je bilo na šoli že 636 otrok. Stavbo so morali povečati in v njej urediiti prostore za kuhinjo in garderobe. Leta 1978 so zgradili nov vrtec Cilke Zupančič, leta 1986 pa je šola dobila današnjo obliko. Danes vanjo hodi nekaj manj kot 400 učencev iz krajev od Potokov do Blejske Dobrave in Javorniškega Rovta.
Dogodki ob osamosvojitvi Slovenije so se dotaknili tudi Potokov, Koroške Bele in Javornika. Leta 1991 so v vojaškem smislu ti kraji služili obrambnemu rajonu Blejska Dobrava - Javornik - Koroška Bela. Da bi preprečili dovoz novih vojakov takratne JLA, je bila na tej črti organizirana obramba teritorialnih sil. Ta obrambni sistem so dopolnjevale barikade na cesti v Soteski, na vhodu pred valjarno Bela in pri železniškem podvozu v Trebež. Domačini so se aktivno vključili v različne oblike teritorialne obrambe in civilne zaščite, velik delež pa so prispevali gasilci z dvanajstdnevnim dežurstvom. Poveljstvo enot teritorialne obrambe je bilo na sedežu krajevne skupnosti Javornik - Koroška Bela, center za preskrbo pa na osnovni šoli na Koroški Beli. Domačini so brez žrtev dočakali konec te vojne in osamosvojitev Slovenije.
Belski fantje pri streljanju z možnarji okrog 1938.
Domačini ohranjamo nekatere običaje in navade iz preteklosti. Mednje sodijo tisti, ki se nanašajo na različne praznike in letne čase. Najbolj znani običaji so: streljanje z možnarji, vlačenje ploha in pokop pusta.
Kdaj so začeli streljati z možnarji ob praznikih ni znano. Običaj so negovali že v času med obema vojnama, pa tudi nekaj let po drugi svetovni vojni. V zadnjih letih se je ta običaj obudil in danes se strelja na velikonočno nedeljo in ob prvem maju. Leta 2002 je bilo na Koroški Beli ustanovljeno Kulturno društvo možnar, ki skrbi za obujanje običajev, predvsem pa skrbi za "pokanje" z možnarji.
Vlečenje ploha na Koroški Beli leta 1970.
(Vir: https://www.kamra.si/)
Najbolj zanimiv je običaj vlačenje ploha. Če se v predpustnem času ni poročilo nobeno dekle "z vasi" so fantje posekali najlepšo smreko v srenjskem gozdu, jo obelili in "okranclali" z obeski. Ploh so naložili na oprežni voz, tako da se je vrh smreke vlekel po tleh in ga ob spremljavi harmonikarja z "volom" "potegnili" proti vasi. Pred vasjo so dekleta ploh "šrangala". Šrango so naredila iz robcev, same pa so se postavile okrog mize na poti. Če so fantje želeli priti mimo, so morali plačati odkupnino. Fantje so potrebovali kar veliko časa, spretnosti in denarja, da so prišli mimo. A se je na koncu vedno izšlo v zadovoljstvo vseh. Običaj vlačenje ploha smo zadnjič prikazali leta 2009.
Med običaji, ki se še niso opustili je tudi pustni sprevod. V pustnem času se raja skupaj s slamnatim pustom. Pust na pustni torek zvečer umre, zato je zvečer žalovanje za pustom. Na pepelnično sredo se od njega poslovimo s sprevodom. Zvečer pa se ga na koncu poti zažge.
